Urška Vohar: Republika, ali srečno pot Greta Garbo

O PREDSTAVI

Republika, ali srečno pot Greta Garbo je slovenski prvenec Urške Vohar. Po dveh solističnih predstavah se avtorica vrača k ustvarjanju skupinskega projekta. Republika, ali srečno pot Greta Garbo je poligon hrepenenj. Telo sledi lastnim interesom, prikrojuje identitete, rešuje posledice zavrnitev in išče prostor, da izrazi potlačeno. Marginalno se iz obrobja postavi v ospredje, voajerizem (pritajeno opazovanje) postane glavni princip spremljanja dogajanja.

SODELAVCI

Avtorica projekta: Urška Vohar
Ustvarjalci in izvajalci: Barbara Krajnc, Gregor Gruden, Urška Vohar
Scenska zasnova, kostumi in izbor glasbe: Urška Vohar, Barbara Krajnc, Gregor Gruden
Svetovanje: Maja Delak
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Oblikovanje gledališkega lista: Špela Drašlar
Tehnično vodstvo: Andrej Petrovčič (Bunker)
Izvršna produkcija in promocija: Sabina Potočki

PODPORA

Produkcija: Emanat
V sodelovanju: Zavod Bunker
S finančno podporo: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo
S pomočjo: Hiša Veščin Ljubljana

KRITIKE

Na podiju Stare elektrarne, urejenem v stanovanje s preprosto sedežno garnituro iz stolov, stojalom za obleke in sobno rastlino, razsvetljenem z več samostoječimi sobnimi svetilkami, ki služijo kot avtentična odrska luč - gre za domiselno intervencijo Urške Vohar, ki je hkrati oblikovalka odrske svetlobe - zaradi družbenih konvencij zatrte in obenem vzpostavljene posameznikove tendence poleg avtorice eksponirata še igralca Gregor Gruden in Barbara Krajnc. Prav dejstvo, da je izhodišče predstave podano duhovito, odrske situacije so namreč pogosto pretirane, omogoča vstop oziroma prikaz patologije človeških teženj in ravnanj. Tako opazujemo poplesavanje in petje ob popularni popevki, objestno konzumiranje banan, ki jih plesalka izbljuva v kovinsko vedro, spremljamo tudi njeno transformacijo v zapeljivko v visokih petah in ozki obleki. Barbara Kranjc nam do potankosti poda zgodovino svojih lastnih uspehov. Gregor Gruden pa s tem, ko pred nami stoji gol, s spodvitim penisom, razstavi ekskluzivno tendenco po spremembi spola. Nič manj zmerne niso sekvence, ki prevprašujejo posameznikov odnos do drugega, naj bo ta ljubezenski ali spolni objekt. Avtoričino izjavo o tem, kako eden k drugemu pristopamo s svojimi željami in tvegamo, da drugega z njimi zadušimo ali si ga prilastimo, sežame v prizorih, ko ena od akterk zleze pod majico moškega in usmerja njegove dotike (ta potem začne masturbirati), ter tam, kjer se pod vplivom nežne glasbe moški in ženska zavrtita v tesen in čedalje agresivnejši duet.
Ana Schnabl, Dnevnik, Ambivalentna pot, 4.10.2008