Anja Bornšek in OR poiesis: Sonihanja

Opis

Potovanje v prostore sozvočij snovnega, preko slušnega, vidnega v občuteno.
Bivati v ritmu prehajanja, drseti v obliko in sočasno raztapljati oblikovano, medtem ko zvok in telesa vztrajajo v izkušnji in bližini.
Kamni so, tako kot voda, nosilci spomina, snovnega spomina. Globoko občutenje je prej potapljanje na dah kot pa s kisikovo jeklenko, evocira hiper-zgoščen spomin, vtisnjen v trdoto delcev.

Impozantne notranjosti arhitektur, kot so katedrale, samostani, parlamenti itn. so prostori, ki so narejeni po meri neba in ne človeka. Praznino v njih naseljujejo vsebine, ideološki konstrukti, tišino pa skoraj povsem nepredušno oglušijo družbene paradigme, zakon, v času in prostoru zamrznjeni glasovi privilegiranih, povzdignjenih, individualiziranih. Njihova vertikalna osvetlitev človeka vsevidno razgalja in ga postavlja v razmerje veliko, neomejeno nasproti majhno, omejeno.

Prostor najbolj čutimo, ko se ga daje ali jemlje, ali ob občutku zgoščenosti v nečem, iz česar se želimo osvoboditi.
Velikokrat ga dojemamo kot praznino, ki nastane po odstranjevanju ali odsotnosti nečesa.
A vendar, ali je prostor zares praznina, antipol materije, ali jo morda lahko zaznamo kot nenehno nastajajočo obliko prisotnosti med delci, ki zavzemajo našo pozornost?

Začutiti prostor, ne zgolj kot nekaj stabilnega in samoumevnega, temveč kot začetni in hkrati osvobajajoči princip tega, kar nastaja.
Pro-stor kot pra-stvar, kot proto-tip stvari, kot prima materia, katere potencial je vznikanje, priklic v življenje.

Kako zanihati praznino, kako doumeti – to, kar že je – čisto potencialnost, vmes v polarizirajočem stiku, kjer smo se utelesili tudi sami? Prostor me diha in jaz diham prostor. Človek je v svojih prvih urah samo-utelešenja v celoti kozmičen, je prostor, ki ureja samega sebe, še pred strukturo; najprej smo fluidno prostorsko polje, ki ni le odsotnost materije, temveč je vedno korak pred njo. Migotanje in bujno razraščanje v miniaturnem morju ustvarja čuteč pogled nanjo. Omogoča, da materija zaniha med seboj.
Jasnina tega, da prostor poraja življenje, nas vabi k poslušanju sporočil, ki prihajajo od tam.

Telo tudi po prvih začetkih ostaja preplet materije in prostora. Življenje pomeni nenehno porajanje in pojemanje snovi, bodisi telesne, miselne ali čustvene. Naš prostor, ki zares nikoli ni tih in votel, se lahko docela obrne v smer proti navzven ali navznoter. Se razpre, včasih doseže točkovno preciznost ali celo postane čuteča membrana, ki ždi na pragu notranjega prostora in prostora, ki nas obdaja. Tišina odzvanja v vsakem posamezniku radikalno drugače in morda je notranji prostor še težje razslojiti, ker nas občutek sebstva kot lepilo vleče skupaj. A vendar, s prisluškovanjem dovajamo zrak, slojimo tvarine, gojimo prostor, ki išče prostor, da zaniha v prostoru.

Sodelavci

Koncept in izvedba: Anja Bornšek, OR poiesis
Oblikovanje svetlobe in grafično oblikovanje: sonda3
Fotografije: Boštjan Lah
Prevodi: Katja Kosi
Tehnično uredništvo letaka: Blaž Krump
Izvršna produkcija: Sabrina Železnik

Življenjepisi avtoric >>

Prva uprizoritev
31. Poletni lutkovni pristan, avgust 2020

Tehnično poročilo >>

Podpora

Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Lutkovno gledališče Maribor
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Maribor in Ministrstvo za kulturo RS