Plesno-performativna raziskava Izbrano telo sodi v sklop Emanatovih projektov mladih (vendar ne izključno) avtoric_jev, namenjenih raziskavi uprizoritvenega jezika. S tovrstnimi raziskavami želimo razbiti koncentracijo ustvarjalnih postopkov, usmerjenih zgolj v produkt in jih preusmeriti predvsem v razvoj uprizoritvenega jezika in razmislek o vprašanjih KAJ in KAKO pri pripravi avtorske predstave. V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo izvedli javno predstavitev gibalnih raziskav raznolikih avtoric_, s prosto uporabo nadrealističnega principa igre “cadavre exquis” (izbrano telo) za razmislek o strukturi predstavitve, o razvijanju uprizoritvenega jezika ali pa o metodologiji dela, ki se v raziskavi razvija. Svoji gibalni raziskavi bosta predstavili Neža Ana Goričar in Maja Vidic. Predstavitvam bo sledil pogovor med avtoricama in Mašo Radi Buh.

Produkcija: Emanat, Zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti
Soorganizacija: Cankarjev dom
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS

____________________

Avtorica raziskavo začenja iz frustracije. Frustracije nad neskončnim iskanjem razlogov. Nad potrebo, da si kot gledalci vedno razložimo, umestimo, upravičimo to, kar je pred nami; da osmislimo, tam in takoj, preden sploh prebavimo. In ta odziv je najbolj gol, kadar je pred nami golo telo. Goloto bo raziskovala kot performativno orodje: kako vpliva na pogled, ki je usmerjen vanjo, in kako izziva družbene norme, ki jo obsojajo. Glavni orodji njene raziskave bosta trajanje in krožnost kot instrumenta deseksualizacije golega telesa. Predstavljajte si golo telo na vrtljivi ploščadi: ni perspektive, ki bi ostala nevidena, ni kota, ki bi ga bilo mogoče skriti. Telo je nemogoče uokviriti na določen način, ker rotacija razkrije čisto vse. In tako golo telo počasi postane le gmota mišic in kože. Skozi perspektivo opazovalke_ca bo raziskovala napetost med intimnostjo in voajerizmom, med ranljivostjo in močjo, med radovednostjo in sramom. Predvsem pa bo šlo za kljubovanje opravičevanju in upravičevanju; upor razlaganju in racionali; preprost ZAKAJ PA NE?

Neža Ana Goričar (2003) je umetnica na področju sodobnega plesa in performansa. Po zaključeni Srednji baletni šoli v Ljubljani se je odločila za študij sodobnega plesa na ArtEZ University of the Arts v Arnhemu na Nizozemskem, kjer bo julija letos diplomirala. Med študijem je sodelovala z mnogimi mednarodno uveljavljenimi koreografi, med drugim z Anouk van Dijk, Juliom Cesarjem Iglesiasom Ungom in Maciejem Kuzminskim. Kot avtorica je leta 2022 ustvarila solo »Lesson no.1«, ki je bil izbran kot del letne predstave na ArtEZ-u »Dance Artist Presents« in predstavljen skupaj z deli priznanih koreografov, kot sta Ann van den Broek in Mercedes Pedroche. Leto kasneje je sledil site-responsive duet Choo Choo Blue Shoe, ki sta ga skupaj s švedskim plesalcem Olletom Arrheniusom ustvarila in izvedla v skulpturnem vrtu arnhemskega muzeja. Neža je bila v pretekli sezoni del plesnega ansambla TANZ_KASSEL v Nemčiji, trenutno pa sodeluje z interdisciplinarno produkcijsko hišo KASKO na Nizozemskem. Kot umetnico jo vedno znova navdušuje absurdnost vsakdanjega življenja in njegove vzporednice s performansom. Kaj dojemamo kot normalno ali sprejemljivo – in kako se te norme v vsakdanjem življenju razlikujejo od tistih na odru? To je eno od vprašanj, ki trenutno navdihujejo njeno umetniško udejstvovanje.

Raziskava giba, izvedba: Neža Ana Goričar
Mentorstvo:
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič

____________________

Gibalna raziskava temelji na raziskovanju lika Daisy Hell, ki ga avtorica ustvarja in oblikuje skozi proces. Identiteto Daisy zasnuje na podlagi opredeljenih karakternih lastnosti, notranjih vzgibov, psiholoških dejavnikov ter impulzov, ki se odražajo v njenem telesnem izrazu. Zanima jo zgodba lika, ki v simbolno prežetih gestah in neusmiljenem liminalnem prostoru lastne sobe razkriva svojo večplastno sporočilnost. Vsak notranji ali zunanji dražljaj sproži telesno reakcijo, odziv v obliki fragmentiranega akcenta posameznih delov telesa in okončin. Raziskava se osredotoča na nepredvidljivost ter poglobljeno analizo različnih intenzitet akcenta, njegovega odmeva ali impulza kot zaključne akcije. Pri tem imata pomembno vlogo elevacija in depresija giba, ki poudarjata kontrast med odsekanim, zatesnjenim gibom in intimnostjo rahlih, mehkih dinamik ob sesedanju telesa. Avtorica se v raziskavi spogleduje s konceptom družbene predanosti nedolžnosti, pri čemer obsesija z doseganjem nemogočega ravnovesja med telesom »nedolžnega mladega dekleta« in »popolnoma odrasle ženske« lomi, ukrivlja in razgalja Daisyno žensko telo, medtem ko si ta negotovo prizadeva prisvojiti avtonomijo nad lastnim telesom.

Maja Vidic (2001) je plesalka, koreografinja, performerka in glasbenica. Po šolanju sodobnega plesa na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana je študij nadaljevala na Fontys Dance Academy (NL) ter na Inštitutu za plesno umetnost (IDA) Univerze Antona Brucknerja v Avstriji. Njen avtorski solo Tri Hčere, Dve Materi in Ena Babica (2024) je na mednarodnem festivalu mladih plesnih ustvarjalcev OPUS 1 prejel nagrado za najboljšo koreografijo in produkcijsko nagrado. Delo je bilo predstavljeno v Pragi, Linzu in Eisenstadtu, kjer je v okviru umetniške rezidence gostovala v Koreografskem centru Burgenland ter sodelovala na festivalu Dance Identity. Leta 2025 je v sklopu produkcijske nagrade JSKD in Plesnega Studia Intakt ustvarila vokalno-plesno predstavo Psiček nima repa več (duet v sodelovanju z Nežo Kokalj). V Linzu je predstavila tudi skupinsko koreografijo 3H2M1B ter začela raziskavo Daisy Hell.

Raziskava giba, izvedba: Maja Vidic
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič

SLIKE