O PREDSTAVI
Sugar Rush je projekt, ki skozi gib in glasbo vzbuja neznosno sladkobo skupnosti – spomin raja, ki ni nikoli zares obstajal, a je vendar za vedno izgubljen.
Čeprav se predstava Sugar Rush v svoji izhodiščni nameri sklicuje na zbir nenatančnih in osebnih reminiscenc na Jugoslavijo, na državo, ki je bila v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja nasilno izbrisana z evropskega zemljevida, pa predstava ne poskuša podati političnega oziroma kritičnega pogleda na to temo. Plesalki in ustvarjalke (vsaka na svoj način in vse skupaj) se raje z nostalgijo vračajo v čas njihovega otroštva z namenom, da bi ga očistile in ga pretopile v neposreden občutek neracionalne radosti, ki se bo neposredno dotaknila gledalcev ne glede na njihovo osebno oziroma nacionalno zgodovino.
Skozi brezsramno “naivnost”, ki se izrazi kot neustavljiva in obsesivna želja po tem, da se izplešejo iz časa samega, nas Tina, Nina in Jasmina povabijo, da ponovno premislimo pomen skupnosti oziroma skupnega užitka, ki presega osebne spomine ali kolektivno zgodovino, četudi bi to zahtevalo radikalno gesto “odgoditve nezaupanja”.
"Tam mi je zares všeč. Ker je vse popolno in super in zelo zelo dobro. Vse je lepo, ker smo lahko taki ali pa drugačni in debeli, lahko smo pa tudi suhceni in nam je vseeno. Zakaj bi se morali ukvarjati s tem, kdo smo in kaj smo? Tam je tudi dosti sonca, pa luna in zvezde. A je tam tudi noč, in dan? In svetloba in morje in zajčki? A so tam tudi zajčki? Ker zajčki zelo radi seksajo. A se reproducirajo tam? Ja, mislim, da se." (utrinek z vaj)
SODELAVCI
Koreografija: Nina Fajdiga, Jasmina Križaj, Tina Valentan
Izvedba: Nina Fajdiga, Jasmina Križaj, Jernej Jurc, Tian Rotteveel
Glasba: Jernej Jurc, Tian Rotteveel
Dramaturgija: Igor Dobričić
Svetovalec: David Zambrano
Oblikovanje svetlobe: Ellen Knops, Petyr Veenstra
Kostumografija: Urška Recer
Oblikovanje: Peter Auguštiner
Grafični design: 3.14 grafx
PODPORA
Produkcija: Emanat v sodelovanju z ekipo Sugar Rush
Izvršna produkcija: Petra Hazabent
Projektna koordinacija: Sabina Potočki
Partnerji: La Caldera Barcelona, Melkweg Theater Amsterdam, Veleposlaništvo kraljevine Nizozemske, Plesna izba Maribor, Festival Mesto žensk in Zavod Bunker
Finančna podpora: Evropska kulturna fundacije ECF in Ministrstvo za kulturo RS
KRITIKE
(...) Če nas naslov Sugar Rush morda napelje k razmišljanju o igrivosti, naivnosti in radosti, predstava vzpostavlja prav nasprotno atmosfero. V njej nikakor ne manjka elementov igrivosti, naivnosti in radosti, ki pa so prizemljeni z drobnimi, a učinkovitimi posegi (zlasti na ravni vizualne podobe predstave), ki celotno na videz evforično vzdušje peljejo v nelagodje soočanja s polpreteklo zgodovino.
Avtorice so si namreč zadale cilj, da se bodo v predstavi tematsko ukvarjale s časom otroštva, ki ga je v njihovem primeru še zaznamovala socialistična ideologija in estetika ter da bodo skušale svojo nostalgijo za iluzijo izgubljenega jugoslovanskega raja solidarnosti iskati s pomočjo koncepta sladkorne mrzlice evforičnega občutka zadovoljstva in vznemirjenja, ki lahko nastane kot posledica uživanja sladkorja. Nenehno in vztrajno pehanje za tem občutkom ki je v predstavi podčrtano z ironizirano iknonografijo nekdanje Jugoslavije, križano s kapitalističnim potrošniškim duhom proizvede poseben občutek izpraznjenosti in neznosne arbitrarnosti koncepta solidarnosti, ki je bila ena od glavnih sloganov socialistične družbe.
Ne le, da je sama tema podana skozi ironični okvir, s katerim se avtorice distancirajo od ideje skupnosti: obenem pokažejo tudi njeno nemožnost. Prizori v predstavi so namreč strukturirani tako, da se skupnost vsakič znova razdre in na polju ostane osamljen ali občudovan posameznik. Natančno kontradikcija med osebnim in tistim, kar je skupno, ki je, kot kaže sama predstava, bolj stvar začetnega zagona in raznih ideoloških mrzlic, v predstavi Sugar Rush postane neznosno iskanje sladkorne mrzlice kot efemerne podstati, s katero izraščajo skupnosti. Na začetku omenjena lahkotnost in naivna radost sta torej v ozadju pripeti na gledalsko izkušnjo, opredeljeno z občutkom neznosne sladkobe, ki jo prinašajo politična inženirstva lekcija za sodobno EU družbo!
Katja Praznik, Od sladkorne mrzlice do tkanje niti identitete, Dnevnik, 14. 10.2009
(...) Koreografija kot sredstvo kolektivne ideološke identifikacije, pa naj bo to z zajčjim skakljanjem na imperativ »jump,« nakazani baletni koraki, flamenco ali izvajanje nakazanih kvazi-gimnastičnih socialističnih kolektivnih koreografij, je tako izpostavljena v svoji ideološki funkciji pascalovskega rituala: kot nenehno ponavljanje molitve, kateri vera nujno sledi, kot mahinalna telesna dejavnost, ki v kolektivni evforiji ponavljanja proizvede telesno ugodje, sugar rush, ki nas stopi s kolektivom, zamegli pogled in onemogoča trezno presojo stanja. In vendarle sledenje tovrstnemu huxleyevskemu diktatu »biti srečen« še zdaleč ni le domena socialističnih socialnih koreografij bivše skupne države. Ravno nasprotno, ta imperativ danes pri nas živi ravno v obliki spomina na nek domnevno izgubljeni raj – Titovo Jugoslavijo, v katerega bežimo pred krutim neoliberalnim kapitalizmom – a paradoksalno to počnemo ravno z blagovno potrošnjo jugonostalgije – Titova (ali, v alternativi Leninova, Che-gueavrova… itd) podoba so eni najuspešnejših sodobnih trademark-ov. Danes (zlasti mlajša generacija) iz sistema masovne kapitalistične potrošnje, v težnji po individualnosti beži v nostalgijo za svetom, ki je ironično ravno temeljil na neindividualnem masovnem zlitju – in paradoksno to ponovno počenja na način masovne potrošnje.
Nelagodje, ki ga zbuja povišanje sladkorja v predstavi Sugar rush ob izvajanju plesnih korakov, ki bi prav tako lahko spominjali na socialistične gimnastične koreografije kot geometrične množične koreografije plesalk v filmih »zlatega hollywooda« 40. let, ob posluhu zvončkljajoče glasbe, ki bi lahko bila vzeta iz katerega teh filmov, ki pa je zmiksana z zvoki koračnic pionirčkov – to nelagodje je posledica slutnje, da smo vsi kot liki iz videoigric ali marionete vpreženi v to mrežo ponavljanja socialnih koreografij, ki obljubljajo samo-pozabo v občutku ugodja, pa naj le-te temeljijo na jugonostalgiji ali ameriškem snu. (...)
Katja Čičigoj, Pasijon po Huxleyju - sladkorna bolezen - nova vrsta družbenega zla, Coweb, oktober 2009
Sladkobna skupnost srečnih ljudi?, Coweb, oktober 2009, Jelena Milovanović
Vladavina iz sladkorne pene, CoWeb, oktober 2009, Pia Brezavšček
Štirje svetovi štirih predstav v plesni ulici Mesta žensk, Radio Študent, 16.10.2009, Pia Brezavšček
Sugar Rush na Festivalu Nagib, TV SLO, 03.09.2009
Mednarodni projekti ostali brez financ, Večer, 04.09.2009
Sugar Rush kot uvod v Mesto žensk, Dobro jutro, 07.10.2009, Neža Mrevlje
POVEZAVE
Sugar Rush, flyer
Sugar Rush, novice
Sugar Rush @ Melkweg
Pretekli dogodki
- , Plesni teater Ljubljana, SI
- , Plesni teater Ljubljana, SI
- , Melkweg Theater, Amsterdam, NL
- , Melkweg Theater, Amsterdam, NL
- , Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana, SI
- , predfestivalski dogodek, Mesto žensk, SMEEL, Ljubljana, SI
- , Festival Nagib, SNG Maribor, SI
- , Melkweg Theater, Amsterdam, NL
- , Melkweg Theater, Amsterdam, NL
- , Melkweg Theater, Amsterdam, NL
- , Platforma mladih ustvarjalcev Maribor, Mali oder SNG - prikaz dela v nastajanju, Maribor, SI
SLIKE
