februar 2010

MAJA DELAK NAGREJENKA PREŠERNOVEGA SKLADA V LETU 2010

Predstavitev nagrajencev v Kranju

Video portret Maje Delak in podelitev nagrade (vir: RTV Slovenia)   

foto: Tone Stojko

Utemeljitev predloga za nagrado Prešernovega sklada Maji Delak za predstave Drage drage, Serata Artistica Giovanile in Poti ljubezni  in njen neprecenljivi prispevek k afirmaciji sodobnega plesa
Serija plesno-gledaliških predstav, ki jih je koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja Maja Delak ustvarila v zadnjih dveh letih, v kontekstu slovenske uprizoritvene prakse pomeni umetniški dosežek, ki dokončno in v zgoščeni obliki kristalizira izjemno kvaliteto in samosvojost njenega plesnega in koreografskega ustvarjanja. Hkrati pa pomeni eno najčistejših in najmočnejših umetniških samorefleksij položaja umetnika v sodobni družbi. 
Predstave Drage drage, Serata Artistica Giovanile in Poti ljubezni vsaka na svoj način in s pomočjo neverjetne vezljivosti in obvladovanja različnih medijev združujejo svojskost avtoričinega umetniškega in širšega profesionalnega delovanja ter njenega v mnogočem pionirskega angažmaja v polju sodobnega plesa. Pri tem ne gre le za formalno estetske bravuroznosti in invencije njenih kreacij in razvoj avtoričine specifične plesne poetike, temveč za v slovenskem prostoru izjemno redko celovito izraženo umetniško artikulacijo politike sodobnega plesa: za odslikavo družbenega in političnega konteksta, za neposredno nagovarjanje gledalca v avtopoetični feedback zanki med odrom in avditorijem z zgodbo o telesu med abstrakcijo, ekspresijo, občutljivostjo in retoriko giba. 
Njene zadnje tri predstave vedno na nove načine odslikavajo sodobni ples in sodobno civilizacijo v zarisu kreacije. Od predstave Drage drage, ki govori »o boju za umetnost kot individualno etično pozicijo (z vsem kar spada zraven, dobrim, prijetnim, slabim, mukotrpnim idr.), ene najbolj angažiranih slovenskih predstav v zadnjih letih« (Mojca Kumerdej). Preko Serate Artistice Giovanile, v kateri stopa v ustvarjalni dialog z avantgardo, vzame kot izhodišče projekta ekspresionistične klavirske kompozicije Bagatele slovenskega skladatelja Marija Kogoja, polne fragmentov in kompleksne dinamike, vzporedno s tem pa se (kar je razvidno že iz naslova) navezuje še na enega predstavnika slovenske zgodovinske avantgarde: Ferda Delaka in njegov projekt Serata artistica giovanile, ki ga je razumel kot »koreografično skico o odrskem življenju« in izvedel v Gorici leta 1926. Delakova tako v dialogu z zgodovinsko avantgardo ustvari sedem dinamičnih odrskih pokrajin, ki hkrati raziskujejo načine artikulacije telesnosti in njene zaznamovanosti s hrupom političnega. Do Poti ljubezni /  Une façon d`aimer, v kateri znak ne odseva stvarnosti, ampak jo izkrivlja, lomi, oder pa reliefno živi in kot nefiksirani zemljevid lomov te stvarnosti.

Maja Delak na vprašanje “Kakšno moč pripisujete besedi/literarnemu v svojem projektu – v primerjavi z gibalnim in vizualnim?” (pogovor z Jelko Šutej Adamič v Delu) odgovarja takole: Beseda – pisana, govorjena ali samo kot inspiracija –, prenesena v drug medij, je bila vedno pomemben del mojih projektov. Če omenim samo predstavo Gina & Miovanni, ki je temeljila na poeziji Mine Loy, ali pa Blondinka na mestu, predstava, ki je izhajala iz vsebine J. Eugenidesovega romana Deviški samomori …, mi takšna inspiracija veliko pomeni. Vendar ne iščem uprizarjanja besedila kot takega, pač pa me zanimajo vsebine, ki jih te predloge sprožajo pri sodelavcih, ko sestavljajo poligon, znotraj katerega iščemo, kako uprizoriti temo, ki nas zanima.
Tako poudari eno najpomembnejših kvalitet njenega najnovejšega opusa, namreč dejstvo, ki ga je Mihail Bahtin označil s sintagmo »znak ne obstaja preprosto kot del stvarnosti, ampak odraža in prelamlja stvarnost.« Za vsak znak je torej mogoče uporabiti kriterije ideološke ocene (laž, resnica, pravilnost, pravičnost, dobro idr.). Novi performansi Maje Delak nakazujejo, da temeljijo na iskanju, raziskovanju in oblikovanju specifičnega jezika predstave, ki nastaja z vstopanjem avtorjev v timsko delo, izhajajoče prav iz različnih formalnih predispozicij soustvarjalcev predstave. 
Znaki predstave, ki pri tem nastajajo, so prelamljanja stvarnosti, ki nastajajo pri stikih, povezavah in odbijanjih različnih medijev tako v procesu dela kot v teku recepcije predstave, ko nastane posebno intenzivna zanka avtopoetičnega feedbacka med izvajalci in publiko. Maja Delak namreč že v izhodišču izhaja iz zavesti o »nezmožnosti zavestne artikulacije notranjih vozlišč in silnosti« ter hkratne neizogibljivosti dejstvu, da vsak znak nujno podvržemo kriterijem serije ideoloških ocen, na podlagi katerih ga interpretiramo ter do njega zavzemamo kontradiktorna stališča. Namesto očiščenja skozi nasilje, ki ga ponuja velik del sodobne umetnosti, npr. gledališče krvi in sperme, ob njem pa velik del mediatizirane umetnosti, avtorica izbere to, kar označi s pojmom »očiščenje skozi smeh in samoironični pogled na vloge, ki jih igramo«. 
V predstavah-performansih tako preigrava in prehaja vloge, ki so nam določene s konvencijami spola, družbenega statusa, statusa umetnika in cele serije s sodbami in predsodki določenih navideznih samoumevnosti, ki jih akterji na odru dekonstruirajo, jim spodmaknejo samoumevna tla pod nogami. Na ta način nastaja igriva, čezmedijska in čezideološka predstava, ki gradi svojo moč na seriji potujevanj in presenečenj, sestavljajočih nenavadno in sveže, na veliko mestih izrazito subverzivno tkivo, ustvarjajoče posebno politiko predstave. 
Relevantnost in presežnost plesnega univerzuma Maje Delak leži v inventivnem umetniškem jeziku, ki spregovori tudi o nečem, kar je v slovenskem prostoru prej izjema kot pravilo: o politiki spola, o poziciji ženske v kulturnem, socialnem in političnem kontekstu sodobnega plesa in umetnosti nasploh v Sloveniji ter tako v prostoru-času predstav, ki nastajajo tako iz gibalnega kot mentalnega materiala, povezuje nasprotja med zunanjim in notranjim, moškim in ženskim, javnim in intimnim ter vseprisotnost družbe spektakla. Odmevnost, relevantnost naštetih predstav Maje Delak, ki so doživele izjemen sprejem tako doma kot v tujini (kar je izjemen dosežek za slovenski sodobni ples), je vsekakor izvrstna točka za priznanje njene izjemne kreativnosti z nagrado Prešernovega sklada, ki naj okrona izjemen umetniški in kulturni prispevek Maje Delak k slovenskemu plesu, samorefleksiji plesa, plesni pedagogiki, umetnosti in kulturi nasploh. 
Dr. Tomaž Toporišič
* * *
PREDLOG ZA PODELITEV NAGRADE PREŠERNOVEGA SKLADA KOREOGRAFINJI MAJI DELAK 
Kot predsednik in s podporo Društva za sodobni ples Slovenije predlagam podelitev nagrade Prešernovega sklada koreografinji in plesalki Maji Delak za vrhunski umetniški dosežek – umetniški opus predstav Drage drage (oktober 2007), Serata Artistica Giovanile (2008) in Poti ljubezni (2009) ter njeno vsestransko umetniško ustvarjanje, pedagoško delo in prizadevanje za afirmacijo sodobnega plesa v Sloveniji. 
Poleg umetniških dosežkov avtoričino aktivno, angažirano in konstitutivno delovanje za afirmacijo sodobnega plesa v Sloveniji predstavlja pomemben temelj za umetnost plesa v Sloveniji, zato ocenjujemo, da avtorica s svojim umetniškim in profesionalnim delovanjem več kot primerna kandidatka za prejem nagrade Prešernovega sklada, saj njeno delo potrjuje dejstvo, da se družba in slovenski prostor oblikuje predvsem s kulturno in umetniško ustvarjalnostjo. 
Začetki njenega umetniškega kot tudi konstitutivnega delovanja na tem umetniškem področju so povezani z ustanovitvijo ene pomembnejših skupin slovenskega sodobnega plesa, En-Knap, ki je v devetdesetih letih prispevala ključni del v dinamično svetovno plesno dogajanje in že takrat dokazala, da je sodobni ples v Sloveniji tista vrsta umetnosti, ki je vpeta v evropske tokove in že dolgo prepoznavna kot njihov sestavni del. Maja Delak, ki je svojo samostojno umetniško pot na polju sodobnega plesa začela leta 1995 s predstavo Manifestacija introverta, je v zadnjih štirinajstih letih ustvarila trinajst plesnih predstav, poleg že omenjene še predstave Gina in Miovanni (1999), 6agon (2001), Mezzanino (2002), Blondinka na mestu (v soavtorstvu z Malo Kline, 2004), Rondinella (v soavtorstvu z Malo Kline, 2004) Hi-res (v soavtorstvu z Malo Kline, 2004), Galerija mrtvih žensk (v soavtorstvu z Malo Kline, 2005), Rodeo (2007), Drage drage (2007), Serata artistica giovanile (2008) in Poti ljubezni (v soavtorstvu z Luko Prinčičem, 2009) , ki jih odlikuje raznolik nabor tem, iznajdba lastne, zelo artikulirane metodologije ustvarjanja ter tehtna konceptualna zasnova in izvedba predstav, ki vedno odpirajo natančnost in lirizem plesne poetike širšim, občim in aktualnim kontekstom. Maja Delak je poleg tega še pobudnica, konceptualizatorka in ena glavnih koordinatoric za realizacijo srednješolskega umetniškega programa za sodobni ples (ki se od leta 1999 izvaja na SVŠGL), soustanoviteljica neformalnega izobraževalnega programa Agon ter knjižne zbirke Prehodi (slednja je namenjena izdajanju domačih in prevodnih del s področij, ki so na različne, tudi potencialne načine prepletena s plesom in lahko ponesejo ter razširijo njegovo delovanje na druga področja in obratno, vzpostavljajo elemente povezave, ki lahko obstajajo tudi v mediju plesa) in ustanoviteljica zavoda EMANAT, v katerem afirmira sodobno plesno umetnost kot aktualno, živo polje umetniške ustvarjalnosti in razvija področje skozi vzpostavljanje različnih struktur in načinov delovanja, s katerimi umetnost plesa udejanja in razvija svoje kreativne strukture.
Umetnico Majo Delak torej ne odlikuje le angažma zavezan ustvarjalni rasti avtorice in širokemu naboru soavtorjev in sodelavcev, s katerimi sodeluje in soustvarja (pri čemer je ključnega pomena njeno delo z mlajšimi, razvijajočimi se umetnicami in umetniki), temveč tudi aktivno, požrtvovalno in konstruktivno družbeno delovanje v polju sodobnega plesa in umetnosti nasploh. Njeno ustvarjalno delovanje posledično ne vpisuje le umetniških dosežkov na slovenski in evropski zemljevid umetnosti in kulture, temveč zaradi svoje družbene ozaveščenosti vzpostavlja sidrišča in jedra umetnosti kot relevantne človeške in civilizacijske prakse. 
V prilogi vam posredujemo strokovno vsebinsko utemeljitev dr. Tomaža Toporišiča, ter podrobne podatke o predstavah Drage drage, Serata Artistica Giovanile in Poti ljubezni in o delu umetnice, predlagane za nagrado Prešernovega sklada z izbrano arhivsko dokumentacijo. 
Igor Sviderski, predsednik društvaDruštvo za sodobni ples Slovenije