''Na nek način bolj pripadamo preteklosti in na prvi pogled že obledelemu izročilu, kot pa sedanjosti, ki naj bi bila le od »tukaj in zdaj«. Mogoče obledelost izročila samo izkazuje njegovo tiho, nevpadljivo in kontinuirano prisotnost. Glasovi, s katerimi govorimo, so melodije preteklih govorcev in njihovih govoric. Sedanjost nam po drugi strani s svojimi vseprisotnimi zvoki na novo vpisuje v telo drugačne glasove. Z njimi zarisujemo govorice, ki bodo naše ustno izročilo prihodnosti. Paradoksalna zanka časa je mogoče ujeta v trajanju glasu znotraj enega samega izdiha.'' (Irena Tomažin)
Projekt »Co-voicings«, oziroma v slovenščini naslovljeni projekt »Srečevanja glasov«, je enoletni projekt osredotočen na prepletanje ljudskega petja in vednosti ljudskega izročila s sodobnimi umetniškimi praksami. V produkciji zavoda Emanat in s partnerji kot so Udruženje za kulturu i umjetnost CRVENA, Interzone Festival in Grotowski Institute, se bodo preko povezovanja različnih kulturnih kontekstov v letu 2013/2014 izvajale delavnice z glasom, okrogle mize ter gostovanje predstave »Okus tišine vedno odmeva« v Sarajevu, Novem Sadu, Wroclawu in Ljubljani.
Osnova ideja izhaja iz radovednosti in potrebe po osvetlitvi položaja ljudske pesmi danes. Nekako je čutiti, da se je tradicionalno petje v zadnjih letih razmahnilo, da je pridobilo nove glasbene obraze, da mu je pripravljeno prisluhniti vse več poslušalcev. Ljudska pesem naj bi obstajala od »nekdaj«, zato v vsakem obdobju pridobiva novo sodobnost. Današnji čas ni nič bolj poseben kot katerikoli drugi čas, ki jo je odkrival, pa vendar se zdi, da je vlogo ljudske pesmi, samega petja, glasov, sporočil, učinkov in namenov, ki jih nosi ljudska pesem danes – potrebno prevprašati v kontekstih, ki nas prečijo danes. Hkrati s tem nas zanima, kako ljudska pesem živi na sodobnih gledaliških oziroma koncertnih odrih, kako je povezana s sodobnimi performativnimi praksami in kaj nam lahko pove danes o nas samih in naših načinih percepcije telesa, glasu, petja...
Kontekst:
Ljudsko petje in pesmi razpirajo mnogo vprašanj na različnih nivojih. Na nek način »današnja« ljudska pesem ni enaka ljudski pesmi, izvajani na primer v 50ih letih prejšnjega stoletja. V čem je razlika in kako so včasih peli, s kakšnimi glasovi? Kaj je ta pogled v preteklost in v tradicijo ter zakaj ga potrebujemo? Česa v bistvu ne pozabljamo in se ohranja in kaj izginja ter ne bi smeli pozabiti? Kakšne rituale je včasih petje razpiralo in gradilo, v kakšnih se znajdemo danes? Kako je tišina stkana s petjem, kako bolečina, kateri skupni spomin pesem ohranja, kako se posameznik v njej prepozna? Kakšnega človeka ljudska pesem potrebuje, kakšnega pevca in poslušalca? Ali izgubljamo narečja in s tem tudi pesmi? Kako se tradicijo in izročilo stilno zaznamuje, se jo urbanizira? Ta vprašanja nas spremljajo že od leta 2011, ko smo v Trubarjevi hiši Literature izvajali projekt ''Srečevanja glasov''. V nadaljevanju projekta pa je cilj te pogovore in srečevanja nadaljevati tudi v širšem kulturnem kontekstu.
Etnične tradicije presegajo (geo-politične) meje, pa čeprav je mnogokrat ravno etnična dediščina uporabljena kot eno od "meril", na podlagi katerih se meje (na novo) zarisujejo. Ali še bolj paradoksalno: skupnosti, ki v polju tradicije in dediščine puščajo svoje sledi, sestavljajo posamezniki s skupnimi značilnostmi kot tudi medsebojnimi razlikami, o katerih se na nek način pogajajo, da bi našli načine za soobstoj. Ta misel navdihuje naš projekt v ustvarjalnem smislu predvsem na področju glasbe oziroma zato, ker smo popolno prispodobo tega vedenja našli (tudi) v vrstah večglasnega petja. Poleg tega so v kolektivnem ustvarjalnem toposu prisotne pesmi, ki so stare že več sto let, celo mnogo več. To je material, iz katerega je izšel tudi (politični) pojem in definicija "nacionalnega" (in s tem "tradicionalnega!, "etničnega", itn.). Sodobni svet obstaja v okviru izkušenj in okoliščin, ki jih narekuje sodobnost, vendar so še pesmi in ljudje, ki ostajajo povezani s tradicijo (in tradicionalnimi načini), ki nas lahko naučijo, kako pogledati onkraj danega in preplesti lastno dediščino z drugimi, poiskati drugačne načine za to in vpeljati v sodobno misel "nekaj starodavnega", nekaj takega, kar presega pojem (linearnega) časa. Ker je tradicija že od nekdaj umetnost - umetnost življenja, zelo konkretna in materialna. S tem projektom želimo tudi poudariti in pokazati, da tradicija ne pripada le preteklosti, ampak je bistveno, da jo na nek način živimo in ohranjamo tudi danes, tako da se učimo iz nje in tako oblikujemo svojo prihodnost na mnogo bogatejši in predvsem bolj etičen način. Tradicionalno so t.i. 'etnične' oziroma 'ljudske' umetniške prakse zelo tesno povezane s pojmom etike - estetika tradicionalnih umetniških praks temelji na etičnem, na vrednotah, ki so neki skupnosti dragocene. Mnogo ravni se prepleta v samem procesu tradicionalnega (ljudskega) petja - vsak ima svoj glas, ljudje se zberejo in vključujejo v ta ritual skupnega petja tudi na osnovi (svojih) razlik oziroma individualnih specifik, ki pa se sprejemajo v duhu skladnosti in harmonije. In na žalost ta filozofija kot kontekst politične akcije ali celo kot posameznikovo politično prepričanje zveni povsem utopično - toda tradicionalno (ljudsko) petje je tudi prakticiranje te vrste etičnega odnosa in kot tako vedno presega (lastne) geografske, politične in socialne meje, ker zajema univerzalno v partikularnem. Pod vprašaj je treba postaviti dejstvo, da se tradicije še vedno povezuje(jo) z nacionalizmom, ki je eden najozokoglednejših načinov, kako pristopiti k nekemu izročilu, dediščini, etnični komponenti umetnosti in kulture. Zato verjamemo, da s takim projekt uspemo - s pomočjo umetnosti in z iskanjem mesta, namenjega tradiciji v sodobni družbi - postaviti nove okvirje, nove meje in prevprašati obstoječe.
Produkcija: Emanat Koprodukcija: Cankarjev dom, Maska Finančna podpora: European Cultural Foundation, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana Partnerji: Crvena (Sarajevo, BiH), Instytut im. Jerzego Grotowskiego (Wroclaw, PL), Ogledalo - INTERZONE (Novi Sad, SRB)