Opis
Mapiranje zgodovine sodobnega plesa v Sloveniji je tridnevno srečanje, namenjeno seznanjanju, pogovorom in druženju z nekaterimi ključnimi ustvarjalkami sodobnega plesa v Sloveniji. Pogovori se bodo osredotočali zlasti na njihovo umetniško delovanje in dejavnosti, načine ustvarjanja ter različne koncepte o plesu in gibu, ki so jih razvijale od sredine 30. let do sredine 90. let prejšnjega stoletja. S pogovori tako s samimi ustvarjalkami kot njihovimi tesnimi sodelavkami in sodelavci ter spremljevalci želimo odpreti poglede na raznorodno polje sodobnoplesne ustvarjalnosti in dejavnosti, ki se je v slovenskem prostoru začela razvijati že konec 20. let dvajsetega stoletja in sovpada s svetovnim pojavom sodobnoplesne umetnosti.
Tridnevno srečanje se bo tokrat posvetilo delu Ksenije Hribar (1938–1999) in Plesnega teatra Ljubljana, Lojzke Žerdin, Marije Vogelnik (1914–2008), Žive Kraigher (1920-2011) in Studija za svobodni ples predvsem z namenom, da s pričevanji in prikazom odlomkov arhivskih posnetkov predstav orišemo nekaj od točk na zemljevidu zgodovine sodobnega plesa, ki nikakor ne zajema vseh pomembnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so vzpostavljali polje sodobnega plesa pri nas.
Ker v Sloveniji za področje sodobnega plesa ne obstaja institucija, ki bi sistematično hranila in distribuirala informacije povezane neposredno z umetniško prakso in njeno zgodovino na lokalnem nivoju, je srečanje namenjeno seznanjanju z osebnimi pričevanji in informacijami iz zasebnih arhivov ustvarjalk in ustvarjalcev sodobnega plesa pri nas. Na ta način želimo prispevati k ustvarjanju pogojev za prepotrebno vzpostavitev kritičnih študij in refleksije ter seznanjanju širše javnosti o razvoju in zgodovini sodobnega plesa pri nas.
Ksenija Hribar (1938–1999), plesalka, koreografinja in pedagoginja, je po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani in angažmaju v ansamblu ljubljanskega SNG Opera in Balet leta 1965 odšla na izpopolnjevanje plesnega znanja v Veliko Britanijo na Marie Rambert School of Ballet, nekaj let kasneje pa je šolanje nadaljevala na London Contemporary Dance School. Kasneje se je priključila matični plesni skupini in bila med ustanovnimi člani London Contemporary Dance Theatra (LCDT) Z direktorjem LCDT Robinom Howardom pa je sooblikovala tudi izobraževalni plesni program. Leta 1977 je diplomirala je na stolici za gledališče (Drama Department, Faculty of Arts and Humanities) na Univerzi Victoria v Manchestru. Po vrnitvi iz Velike Britanije leta 1978 je koreografirala v predstavah slovenskih dramskih gledališč, plesne skupine London Contemporary Dance Theatre, Baleta Opere SNG v Ljubljani in Skupine Lidije Sotlar. Med leti 1973-1996 je koreografirala na skoraj vseh odrskih deskah v Sloveniji (SNG Drama Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, SNG Maribor, SLG Celje, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče ljubljansko, Stalno slovensko gledališče Trst, Lutkovno gledališče Ljubljana, Gledališče Glej …) in sodelovala s številnimi režiserji (Dušan Jovanović, Mile Korun, Mario Uršič, Aleš Jan, Vinko Möderndorfer, Janez Pipan, Dušan Mlakar, Vito Taufer in mnogimi drugimi). Leta 1984 je z Damirjem Zlatarjem Freyjem soustanovila profesionalno plesno skupino Plesni Teater Ljubljana (PTL). Med njene odmevnejše avtorske plesne predstave v PTL sodijo: Grenke solze za l. M. (Krst), Koncert, Alpsko sanjarjenje, Nostalgija, Odisejev povratnik, Bikec Ferdinand jr., Komemoracija - Posušene solze in Sentimentalne reminiscence.
V okviru izobraževalnega programa Cankarjevega doma je režirala in koreografirala Plesno učno uro. Bila je pobudnica soustanoviteljica in prva predsednica Društva za sodobni ples Slovenije (1994). Leta 1991 je postala docentka za umetnost giba in predstojnica katedere za plesno in gibno izraznost pri AGRFT. Poleg umetniškega delovanja, je sodelovala v izobraževalnih TV oddajah (otroški plesni musical Maček Muri, režija Slavko Hren), strokovnih odborih in ekspertnih skupinah ter napisala več strokovnih člankov. Ksenija Hribar je bila na področju plesa ena izmed gonilnih sil v boju za vzpostavljanje temeljnih postavk za formacijo profesionalnih institucionalnih pogojev sodobnega plesa pri nas.
Plesni Teater Ljubljana je prva slovenska in jugoslovanska profesionalna plesna skupina. Uradno je ustanovljen leta 1984 kot Trajna delovna skupina (TDS, Brut Film), danes pa je registriran kot zavod. Nastal je na pobudo Ksenije Hribar, soustanovila pa ga je skupaj s koreografom in plesalcem Damirjem Zlatarjem Freyem. Osnovno celico skupine so v prvih letih tvorili plesalke in plesalci: Sinja Ožbolt, Marko Mlačnik, Breda Sivec, Andreja Obreza, Tanja Zgonc, Sabina Potočki, Tomaž Šmid, Mitja Hribovšek in Silvo Zupanc. Po letu dni plesnih treningov je PTL leta 1985 nastopil na otvoritvi festivala Druge godbe s celovečerno plesno predstavo Krst, sestavljeno iz dveh delov, Grenke solze za l.M. v koreografiji Ksenije Hribar in Pisma iz črnega marmorja v koreografiji Damirja Zlatarja Freya. PTL za slovenski sodobni ples predstavlja potreben preobrat v profesionalno in kvalitetno umetniško ustvarjanje. Z ustanovitvijo PTL so se v 80. letih prejšnjega stoletja vzpostavili temelji za profesionalizacijo sodobne plesne umetnosti pri nas in mu danes priznavamo pionirsko vlogo v prizadevanjih za razvoj in priznanje sodobne plesne umetnosti v Sloveniji. PTL je pod umetniškim vodstvom Ksenije Hribar (Damir Zlatar Frey je v njem deloval do leta 1986, ko se je zaradi nesoglasij o načinu delovanja skupine razšel s PTL in ustanovil Koreodramo) deloval kot odprta plesno-gledališka skupina, iz njega je izšla velika večina pomembnih slovenskih koreografov in plesalcev, kot so Tanja Zgonc, Matjaž Farič, Iztok Kovač, Sinja Ožbolt, Mateja Bučar, Branko Potočan, Marko Mlačnik, Brane Završan, Sabina Potočki, Petra Pikalo,Tanja Skok, Igor Sviderski, Uršula Teržan, Dominika Kacin, Jana Menger, Rosana Hribar... Predstave PTL pa so soustvarjali tudi baletni umetniki in umetnice: Drago Grabnar, Mateja Bučar, Mateja Rebolj, Sanja Nešković in številni drugi. Večina koreografov je kasneje stopila na samostojno umetniško pot. Od leta 1984 je v okviru PTL nastalo več kot 30 plesnih, plesno-gledaliških predstav, performansov, videoplesnih del, modnih revij in eksperimentalnih projektov. S svojo inovativnostjo je PTL zbujal pozornost tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji, kasneje pa tudi v evropskem kulturnem prostoru, med drugim leta 1993 v Antwerpnu v okviru Evropske prestolnice kulture. PTL je nastopal tudi kot producent Video Dance Festivala v Cankarjevem domu (1992-1996). Do leta 1996 je PTL deloval brez lastnih prostorov, večina predstav je bila prikazanih na odrih Cankarjevega doma, v Kapelici K4, Slovenskem mladinskem gledališču in drugod, takrat pa je PTL končno pridobil vadbeni in prireditveni prostor v dvorani krajevni skupnosti Prule, kjer so opremili in obnovili starejše prostore lokalne skupnosti. Pridobitev prostora je bila plod dolgoletnih in mukotrpnih pogajanj, ki so jih vodile Sabina Potočki, Živa Brecelj in Ksenija Hribar. Po pridobitvi lastnega odra se je oblikovala tudi trdnejša vodstvena struktura, kjer so umetniško vodstvo sestavljali Ksenija Hribar, Matjaž Farič in Sinja Ožbolt, direktorica gledališča pa je še danes Živa Brecelj. Z novim prostorom se je postopoma preoblikoval tudi program in parametri delovanja, dotedanja neformalna skupina PTL se je začasno formalizirala, v zadnjih letih pa se PTL vse bolj vzpostavlja kot produkcijsko prizorišče.
Lojzka Žerdin (1933), plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja je v svet ples vstopila skozi različne izkušnje, folklorne skupine in nato na ljubljanski Srednji vzgojiteljski šoli pri Marti Paulin-Brini ter kratek čas tudi na plesnih tečajih Žive Kraigher in kot članica njene skupine nastopala s skupinskimi in solističnimi plesu ter že leta 1960 (do 1963) vodila lastne plesne tečaje v Oddelku za izrazni ples Pionirske knjižnice. Leta 1961 je pripravila in koreografirala nekaj televizijskih oddaj z otroci in nato med letoma 1962 in 1966 v povezavi z delovanjem na ljubljanski Vzgojiteljski šoli kot pedagoginja za kulturo gibanja in televizijo ustvarila in oblikovala vrsto plesnih oddaj za otroke. Leta 1966 je začela s študijem umetniškega plesa v berlinski šoli Mary Wigman, kjer je leta 1968 diplomirala iz umetniškega plesa in plesne pedagogike.
Po vrnitvi v Ljubljano z dvojno diplomo in pravico do plesnega udejstvovanja je na povabilo Marije Vogelnik leta 1968 posnela svoje diplomske koreografske stvaritve v TV film Ples v črnem, za katerega je leta 1969 dobila prvo koreografsko nagrado za TV koreografijo na TV festivalu Bled. Leta 1968 je posnela še nekaj odmevnejši koreografiji Dolenjski totemi, Bajka o stalaktitih in stalgnitih, leta 1970 pa ustvarila odlično solistično plesno suito Brini ali Plesni recital ob 25-letnici osvoboditve v Muzeju ljudske revolucije v Ljubljani. Isto leto (1970) je dobila mesto profesorice za umetnost giba na Stolici za eukinetiko (ki jo je do takrat vodil Pino Mlakar) na AGRFT, kjer je poučevala vse do leta 1991 in razvila izvirne metode dela s študenti (ki so za študije iz umetnosti giba prejeli številne nagrade) ter jih predstavila na številnih mednarodnih in domačih strokovnih srečanjih in prireditvah (na primer Zlomljen lok – Usode, številne razširjene učne ure slušateljev AGRFT, Recital revolucionarne poezije, Govorica telesa. Iskanje, Vsakdo sleče svojo kožo, vsakdo odstre ozvezdje svoje). Stolica je z njenim prihodom dobila novo ime Umetnost giba in nove vsebine, s čimer je Lojzka Žerdin plesno koreografsko in gibno sodelovanje presadila v gibno sodelovanje in plesni izraz v gledaliških predstavah oziroma v oblikovanje gledališke odrske kretnje. Kot plesalka in koreografinja se je uveljavila na samostojnih nastopih in recitalih (Jetnici 1986, Zemlja 1986), proslavah (proslava ob 100-letnici rojstva Otona Župančiča) ter v številnih gledaliških predstavah (A. Hieng, Osvajalec, 1970; G. Feydeau, Dama iz Maxima, 1972; F. Kozak, Profesor Klepec, 1979; G. Strniša, Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, 1980; N. Prokić, Metastabilni graal, 1987; G. Tabori Mein Kampf, 1989) televizijskih oddajah in filmu (F. Štiglic, Praznovanje pomladi, 1978; J. Gale, Pustota, 1982).
Marija Vogelnik (1914–2008) je bila arhitektka, akademska slikarka, plesalka, likovna in plesna pedagoginja, kritičarka, teoretičarka, zgodovinarka in publicistka (rojena Grafenauer, 15. oktobra 1914 v Ljubljani). Leta 1939 je na Ljubljanski univerzi (kot študentka Jožeta Plečnika) diplomirala na Oddelku za arhitekturo, ob študiju pa se izobraževala Plesni šoli Mete Vidmar in bila osem let članica njene skupine (1934–42). Po drugi svetovni vojni je študirala slikarstvo na Akademij likovnih umetnosti v Beogradu in tam končala še grafično specialko. Po vrnitvi v Ljubljano je leta 1953 skupaj s plesalko Marto Paulin-Brino (1911–2002), prav tako študentko Mete Vidmar (1899–1975), ustanovili Estetsko vzgojno celico za ples v Ljudski univerzi, kjer sta imeli tečaje ritmike in plesa in iz katerega je kasneje nastal Oddelek za izrazni ples v Centru za estetsko vzgojo otrok v Pionirskem domu (nato kot Oddelek za izrazni ples postal del Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje), ki ga je po letu 1956 vodila plesalka Živa Kraigher (1920). Marija Vogelnik, kot tudi Marta Paulin-Brina in Živa Kraigher (vse učenke Mete Vidmar, ki se je vezala zlasti na nemški ekspresionizem in delo Mary Wigman, Rudolfa Labana, Kurta Jossa in Sigurda Leederja) so v Sloveniji sooblikovale sodobno plesno pedagogiko ter razvijale in spodbujale ustvarjalnost na področju sodobnega plesa. Zato jim danes skupaj z Meto Vidmar priznavamo mesto utemeljiteljic slovenskega sodobnega plesa. Marija Vogelnik štejemo tudi za eno prvih plesnih kritičark in teoretičark sodobnega plesa, ki je svojo strogo in nepopustljivo plesno in baletno kritiko, ki jo je objavljala od leta 1953, sredi sedemdesetih dopolnila še z avtorskim zgodovinskim pregledom Sodobni plesa na Slovenskem (Kinetikon, 1975). Marija Vogelnik je pomembno vplivala na številne predstavitve sodobnih plesnih skupin svetovnega slovesa v okviru Ljubljanskega festivala, ko je bil njegov umetniški direktor Ferdo Delak, kar je botrovalo dejstvu, da so od druge polovice 60. let v Sloveniji gostovali Kurt Joos z Zeleno mizo, predstave Alvina Aileya, Paula Taylorja, Alvina Nikolaisa, Glena Tetleya, Mauricea Bejarta ter London Contemporary Dance Company s Ksenijo Hribar, ki je bila tedaj njegova članica. Med letoma 1960 in 1964 je bila direktorica Šole za oblikovanje in med letoma 1968 in 1972 urednica plesnega programa na ljubljanski RTV. Bila je pobudnica in organizatorka Ljubljanskih dnevov plesa (1975-1981) ter kot vsestranska svetovalka do leta 1992 stala ob strani tudi njihovemu vsebinskemu nadaljevanju z naslovom Dnevi plesa v Cankarjevem domu. Marija Vogelnik je kot plesna pedagoginja z raznovrstnimi umetniškimi izkušnjami povezala tudi v kreativnem laboratoriju Kinetikon, ustanovljenem leta 1972, kjer je s sodelavci razvijala intermedialne pristope s prepletanjem plesa, likovnosti, besedne ter glasbene ustvarjalnosti, filma in filmske animacije. Rezultati teh načinov dela so opazni v seriji plesno pedagoških filmov Kinetikona, nastalih med letoma 1973 in 1981. Istočasno je od leta 1976 do 1981 vodila še plesno-baletni program na koprski televiziji.
Živa Kraigher (1920-2011), plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, je plesno pot začela v Plesni šoli Meta Vidmar že pri petnajstih letih in nastopala v produkcijah plesne šole leta 1936, 1938 in 1940. Medvojno obdobje je Živo Kraigher deloma odtrgalo od plesa, a se je z njim ponovno začela ukvarjati leta 1951, ko je Meta Vidmar ponovno odprla šolo. Leta 1953 je v SNG Drami v okviru produkcije šole nastopila z znamenito avtorsko solistično študijo Borba poimenovano tudi Upor, ki predstavlja izpoved o doživljanju NOB (in je začela nastajati že leta 1942) nato pa leta 1954 zapustila šolo. Leta 1956 je Živa Kraigher (za Marto Paulin-Brino in Marijo Vogelnik) prevzela tečaje ritmike in plesa v Centru za estetsko vzgojo pri Pionirski knjižnici ter nadaljevala svoje plesno šolanje na poletnih tečajih Mary Wigman, Gret Palucci in Karin Waehner. S prevzemom vodstva v Centru za estetsko vzgojo je Živa Kraigher sistematičnim pristopom organizirala ritmično-plesne tečaje in izgradnjo Oddelka za izrazni ples (sprva v Pionirski knjižnici in nato v Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje) ter skrbela za javne nastope (šolske produkcije in predstave) in sodelovanja pri različnih kulturnih prireditvah, s čimer je ustvarila kontinuirano pristnost šole v javnosti in ohranjala, nadaljevala in skrbela za plesno dejavnost številnih generacij v poznih 50. in nato v 60 in 70. letih. (Na Oddelku za izrazni ples je Živa Kraigher pričela graditi svoj sistem plesne vzgoje, sodobnega plesnega šolanja in umetniške nadgradnje. Njena želja je bila, da bi oddelek prerasel v profesionalno šolo. Že leta 1964 je pripravila učni načrt, ki ga je Zavod za šolstvo SRS sicer sprejel, vendar kljub njenim prizadevanjem in kasnejšim naporom somišljenikov do ustanovitve profesionalne šole za sodobni ples ni prišlo vse do izteka stoletja. Vztrajnost mnogo mlajših strokovnjakov pa je vendarle obrodila sadove: s šolskim letom 1999/2000 je stekel program umetniške gimnazije-modul sodobni ples v sklopu Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije v Ljubljani.) S Skupino oddelka za izrazni ples, v katero je vključevala najboljše plesalke in plesalce iz svoje šole, je bila Živa Kraigher kot koreografinja pomembno prisotna na slovenskih odrih. Poleg skrbi za vsakoletne javne produkcije je veliko tudi sama koreografirala in sčasoma izoblikovala svoj slog "okrogle linije" in v obdobju med letoma 1960 in 1989 ustvarila številne koreografije, ki so našle svoje mesto tudi na Baletnem bienalu, prvič leta 1962 z Večerom sodobne plesne umetnosti. Poezija in ples. Živa Kraigher je s skupino leta 1967 je ustvarila eno svojih najbolj popularnih koreografij Vodnik skozi orkester na istoimensko delo angleškega skladatelja Benjamina Brittena in je bila prvič predstavljena na televiziji (v režiji Balbine Battelino- Baranović) in v naslednjih letih še na drugih prireditvah. Med ostale pomembnejše koreografije sodijo še: Fontessa (Modern Jazz Quartet), Concertino za harfo in godala (Z. Ciglič), koreografska bajka Aska in volk (M. Strmčnik) iz leta 1971, Tri etude (J. Matičič), Atom Heart Mother (Pink Floyd) ter prispevek k prireditvi Hommage Meti Vidmar (1989) z rekonstrukcijami nekaterih plesov in z novo koreografijo Balada v G-molu (F.Chopin).
Poleg predane plesne pedagoške dejavnosti in koreografiranja se je Živa Kraigher ukvarjala tudi s pisanjem plesnih in baletnih kritik, ter leta 1962 napisala tudi prvo slovensko knjižico Razvoj plesne umetnosti. Leta 1973 je Živa Kraigher s skupino zrelejših študentk (Jasna Knez, Neja Kos, Silva Ross idr.) sodelovala, soustvarjala in botrovala pri ustanovitvi posebne plesne skupine Studio za svobodni ples, ki so ga leta 1973 ustanovile kot društvo in predstavlja prvi poskus samostojne plesne skupine izven šolskega sistema. Po 1989, ko je Živa Kraigher svojo pedagoško in koreografsko kariero zaokrožila s prispevki k prireditvi Hommage Meti Vidmar, se je lotila zgodovine NOB. Z njej lastno natančnostjo in doslednostjo je nastalo 800 strani pričevanj iz druge svetovne vojne.
Studio za svobodni ples Ljubljana je bil konstituiran na prvem občnem zboru 27.8.1973, uradno je bil registriran in začel delovati jeseni istega leta. Njegova pobudnica je bila koreografinja in idejna voditeljica Živa Kraigher. Na takratnem občnem zboru so bili prisotni: Lojzka Žerdin, Alenka Gerlovič, Breda Kroflič, Dora Gobec, Pajk Milan, Matija Tercelj, Majda Šlajpah-Miović, Matjaž Schmidt, Gordana Schmidt, Andreja Gjud in plesalci: Mojca Kregar, Zvezda Novak, Jasna Knez, Jure Bernik, Eva Scagnetti, Cvetka Demšar, Staša Briški, Mira Simon, Jerneja Lenard/Neja Kos in Daliborka Podboj.
Živa Kraigher je bila ustanoviteljica prvega plesnega društva na Slovenskem – Studia za svobodni ples in njegov umetniški vodja vse do leta 1975, ko so na občnem zboru Studia za svobodni ples izvolili za predsednico Upravnega odbora Daliborko Podboj, za nov Umetniški svet – Umetniško vodstvo Studia pa plesalke Jasno Knez, Nejo Kos, Gogo Schmidt, Silvo Ros in Daliborko Podboj. Daliborka Podboj je kot plesalka, koreografinja in organizatorka/koordinatorka aktivno vodila Studio vse do leta 1987.
Studio za svobodni ples je v sedemdesetih in osemdesetih letih s svojimi plesnimi raziskavami in predstavami vnesel na slovenske odre ter v druga kulturna okolja duha svetovne plesne avantgarde in postmodernizma ter prispeval k pripravi tal za rojstvo profesionalne plesne scene, ki je zaživela z ustanovitvijo prve profesionalne plesne skupine Plesni teater Ljubljana (PTL) leta 1984. Kar nekaj članov PTL, kot Sinja Ožbolt, Marko Mlačnik, Tanja Zgonc, pa tudi oba njegova ustanovitelja Ksenija Hribar in Damir Zlatar Frey so pred tem tako ali drugače sodelovali tudi v Studiu. V določenih obdobjih Studia za svobodni ples so v njem avtorsko koreografsko delovale še Lojzka Žerdin, Silva Ross, Jasna Knez, Daliborka Podboj, Neja Kos, Goga Schmidt in Damir Zlatar Frey, s katerim je nastalo nekaj odmevnejših predstav (Dinarske skice in Jenkobi mila, zaman je šepet).
Praktične informacije
Kdaj in kje
10. 11. - 12. 11. 2008 od 16.30 do 19.30, Slovenski gledališki muzej, Mestni trg 17, Ljubljana, SI
Urnik:
10. 11. 2008 - Ksenija Hribar in PTL: pričevalke in pričevalci: Sinja Ožbolt, Marko Mlačnik, Mateja Rebolj, Tanja Zgonc, Mateja Bučar in Sabina Potočki
11. 11. 2008 - Lojzka Žerdin in Marija Vogelnik: pričevalke: Lojzka Žerdin, Eka Vogelnik, Neja Kos
12. 11. 2008 - Živa Kraigher in Studio za svobodni ples: pričevalke: Vilma Rupnik, Daliborka Podboj, Jasna Knez, Neja Kos
Podpora
Organizacija: Emanat
V sodelovanju: Slovenski gledališki muzej
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana - oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS
Pretekli dogodki
- , Slovenski gledališki muzej, Ljubljana, SI
- , Slovenski gledališki muzej, Ljubljana, SI
- , Slovenski gledališki muzej, Ljubljana, SI