Zdi se, da je povezovanje sodobnih odrskih umetnosti z ljudskimi pesmimi in ustnim izročilom, jalovo početje – da pripadata različnim svetovom in časovnostim in ju je nesmiselno vzporejati, kajti preti nevarnost, da najdevamo presplošne in preohlapne povezave. Pogovor se bo tako bolj kot na njuno povezovanje osredotočil na razmislek o tem, kaj si imata ta dva svetova povedati drug o drugem, kako drug drugega porajata in razkrivata.
Vsako obdobje se srečuje s svojim predhodnim obdobjem – vsako obdobje, ki je v nekem trenutku sodobno in se v naslednjem obdobju izkaže za preteklo, tako išče korenine, iz katerih izhaja in gleda v prihodnost, v kaj se bo razraslo. Tako se umetniška gibanja srečujejo s predhodnjimi in lahko raziskujejo in analizirajo, kako so bila pogojevana, zasajena, na nek način že oblikovana iz svoje preteklosti. Tako se ljudska pesem vsakokrat gleda v svoji preteklosti in je v trenutnem obdobju, ko se poje in razvija, vedno sodobna – morebitni navidezni paradoks, ampak »ta stari« nas vedno znova učijo o tem, kako je tradicionalno bilo vedno sodobno, ker preči čas nad pojmovanji kot so preteklost, sedanjost, prihodnost.
Tako tudi pri nas ljudska pesem v vsakem obdobju doživi svojo sodobno različico, svojo sodobno varianto, ki se hrani iz preteklega in oblikuje prihodnje. Ljudska pesem je kot živa preteklost, ki nam pripoveduje o nas samih, o načinih našega bivanja in izražanja. Ljudska pesem je na nek način živo znanje in vednost, ki se prenaša iz roda v rod – kot bi rekla Bogdana Herman: »Ljudska pesem je tista, ki nas prenaša iz roda v rod, in ne mi nje.«.
Irena Tomažin je do sedaj naredila 6 avtorskih projektov: »Hitchockove metamorfoze« (2001) v sodelovanju z Mitjem Reichenbergom, »Kaprica« (2005), »(S)pozaba kaprice«(2006), »kot kaplja dežja v usta molka«(2008), »Splet okoliščin« (2010) v sodelovanju z Josephine Evrard, »okus tišine vedno odmeva« (2012). Več let že redno poučuje »glasne« delavnice za ozaveščanje in odpiranje glasu.
Delo z glasom znotraj sodobnih uprizoritvenih praks, koncerti, improvizirana glasba ter delavnivnice z glasom so glavna rdeča nit njenega dela. Leta 2011 je je poučevala in soustvarila razstavo glasov »An exibition to hear read«, pod kurtorstvom Mathieuja Copelanda v Ženevi. Pet zapisov kompozicij za glas in telo je izšlo tudi v istoimenskem zborniku.
Bogdano Herman je nepogrešljiva umetnica, ki na sodoben način razpira in obuja obraze ljudskih pesmi. Že več kot tri desetletja je in ostaja prvi glas sodobne slovenske ljudske muzike. V nasprotju z mnogimi njenimi sodobniki, ki so se v turbulentnih 60. letih 20. stoletja uglasili z avantgardnim umetniškim gibanjem in odcveteli v sfero udobne kultnosti, Bogdana še danes prestavlja meje in začrtuje nove smernice ljudski glasbi. Balade, ki jih je prepevala v triu Terlep ter kasneje kot solistična izvajalka in poustvarjalka, so v novem tisočletju popularizirale tudi mlajše generacije novoljudskih muzičistov in postale nepogrešljiv del njihovega repertoarja. Bogdanin gibki, kristalni glas, ki smo ga vajeni poslušati v solističnih interpretacijah, pa se je v zadnjih letih pobratil s tako raznoliko pahljačo zvokov kot so cimbale Andija Sobočana, harmonika Jureta Torija, kitara Tomaža Pengova in digitalni impulzi računalnika Boruta Savskega. V vseh konstelacijah zveni enako prepričljivo, subtilno, doživeto in sveže. Njene ljudskopesemske celice so namreč živ organizem, ki s prerojevanjem materiala in stilskimi levitvami nikoli ni imel posebnih težav, prej nasprotno. (predstavitveni tekst spisala Katarina Juvančič)
Boštjan Narat po izobrazbi doktor filozofije in profesor zgodovine, že dobro desetletje deluje kot glasbenik, piše članke in predava. Leta 2001 je ustanovil zasedbo Katalena, ki se ukvarja s predelovanjem slovenske ljudske godbene zapuščine. V desetih letih delovanja je skupina izdala pet albumov, (Z)godbe (2002), Babje leto (2004), Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti (2006), Cvik cvak! (2008) in Noč čarovnic (2011), koncertirala po vsej Sloveniji in večkrat tudi v tujini. Leta 2010 je zdal prvo samostojno kantavtorsko ploščo z naslovom Strah je odveč, s katero je bil deležen izredno pozitivnih odzivov tako v javnosti kot v kritiški srenji, Vikend magazin ga je izbral celo za album leta 2010. Je tudi avtor nekaj znanstvenih člankov s področja filozofije, med drugim je objavljal v revijah Poligrafi, Phainomena in Traditiones, deloval pa je tudi kot moderator in gost številnih okroglih miz s področja filozofije in etnologije.
SLIKE
