VSEBINA

Video HI-RES zastavlja vprašanja in ponuja nekaj nepričakovanih odgovorov na to, kaj je treba danes narediti na področju sodobne umetnosti/plesa, kje so meje reprezentacije kot okvira, ki vpliva na sodobni ples, in kakšna je sposobnost plešočega telesa pri ustvarjanju pomena zase in za druge. Okvir ima v videu ključen pomen, saj nam podčrta artificielnost sodobne plesne scene. Okvir govori o sodobnem plesu kot praksi, ki presega življenje, in jasno konceptualizira prepad, razpoko, razdaljo med telesom življenja in življenjem plešočega telesa na odru. Brez naftovodov, brez kanalov zunanjega sveta teh teles ni mogoče ponovno povezati. 

Zmogljivost telesa v HI-RES lahko zaobjamemo – opirajoč se na Deleuza – takole. Prvič: vpeljati velja Deleuzovo tezo v povezavi s Spinozo: nihče ne ve, česa je sposobno telo. In drugič, z Deleuzom se vprašajmo: ali je sodobni ples sposoben predstavljati telo. 

HI-RES se navezuje na zgodovino plesa, a tudi na postopke, ki so skozi zgodovino disciplinirali telo. Skrinjica v HI-RES govori o zasebni lastnini. V plesni predstavi izzove nasilje. Maja Delak in Mala Kline sta to Pandorino skrinjico zasnovali v območju ponavljajoče se kompulzivnosti, ki vsakogar obdrži na napačni ali pravi strani. 

HI-RES razvija dve močni stanji akcije in kontemplacije: dolgočasje in vrtoglavico, ki ju politika in analiza globalnega kapitalističnega sistema in njegovih performativnih politik nepretrgoma ohranjata. Giorgio Agamben odkrije v dolgočasju, sledeč Heideggerju, razmerje med človekovim dolgočasjem in živalsko otopelostjo. V obeh primerih sta tako človek kot žival zadržana v suspenzu. Človek je preprosto žival, ki se je naučila dolgočasja. Če ima čas, da se lahko dolgočasi! Kdo ima danes čas, da se lahko dolgočasi? 
Vprašanje o možnostih produkcije je sestavni del videa HI-RES in določa njegovo estetiko. Video je skupinski projekt, nastal v partnerstvu s plesalkami in koreografinjami, snemalcem in montažerjem, igralci in produkcijsko hišo. Metafizika ustvarjanja je tako taktika snemalne knjige in operacija denarja. V videu se sodobni ples povezuje s teorijo, da je danes nujno kontaminirati umetnost s politiko, če želimo vzpostaviti relevantno kritiko. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, kako zadeve radikalizirati, kajti jasno je, da je teorija del industrije, da postaja poza, da je intelektualna drža lahko le okras, da vse deluje prek procesa proizvodnje znamk; podobno kot Benetton ali Stefanel imamo takšne znamke tudi v teoriji in umetnosti.

Marina Gržinić

AVTORICI

Marina Gržinić je raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU Ljubljana in profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Aina Šmid je umetnostna zgodovinarka in urednica pri reviji Ambient, Ljubljana. Z videom se ukvarjata od leta 1982. Sodelovali sta v več kot 40 videoumetniških projektih, posneli kratki film na 16 milimetrskem traku in naredili številne video ter medijske instalacije; neodvisno sta režirali vrsto video dokumentarcev in televizijskih oddaj. Leta 1997 sta posneli interaktivni Cd-rom za ZKM Karlsruhe. V svojem 25-letnem medijskem delovanju sta predstavili in razstavili svoja video dela in instalacije na več kot 100 svetovnih video festivalih in za svoje delo prejeli številne glavne nagrade. 

SODELAVCI 

PROJEKCIJE

06.10.2006 - Festival Mesto žensk, Ljubljana, SI
10.12.–11.1.2009 - Structures of Radicality, ZKM Karlsruhe, DE
 

FOTOGRAFIJE  

POVEZAVE