Kaja Lorenci: Morda na videz kdaj kot vsi ljudje

O predstavi

V predstavi Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaja Lorenci razmnoži formo dueta z različnimi plesnimi nalogami in konfiguracijami, pri čemer je duet zamejen z dvema možnima koreografskima kontrastoma: solom kot plesnim samogovorom plesalke, kar je nekakšen predpogoj za vstop v komunikacijo z drugim, ter skupinsko koreografsko konfiguracijo, v kateri dueti vstopijo v svojo nerazločljivo mnoštvo. Duete lahko beremo kot dinamiko posameznikovega samozavedanja, kot mesto srečanja, zaupanja, negotovosti, pa tudi (samo)izgube ali bremena. Avtorica se giblje na meji, kjer bi koreografija utegnila stopiti na polje različnih naracij in kjer bi plesalci lahko dobili svoje karakterne poteze, a njene koreografske konfiguracije skrbi predvsem njihovo zadrževanje v polju koreografskih problemov. Tako je mogoče njeno delo razumeti kot svojevrsten postopek deteatralizacije, s katerim koreografija nikoli ni izključno in do kraja formalen predlog, hkrati pa se odpoveduje možnosti, da bi iz nje vzniknila še tako nedoločna drama. Morda bi se dalo reči, da gledališki motor pri delu Kaje Lorenci proizvaja koreografske konstelacije, ki postajajo pomensko lepljive, kadar se dosledneje odpovejo svoji možni teatralizaciji. Srečevanja petih plesalcev pa so pogojena z neko odpovedjo obrambam in samozaščitam, ki so naseljena v naša sodobna telesa. Prav nobene mistike ni v tem, ampak materialnost v najširšem možnem smislu. (Rok Vevar)

Tehnično poročilo

Sodelavci

Avtorica: Kaja Lorenci
Soustvarjalci in izvajalci: Žigan Krajnčan, Katja Legin, Kaja Lorenci, Dejan Srhoj, Nataša Živković
Glasba: sz3 (Ivan Mijačević, Aleš Zorec)
Dramaturgija: Rok Vevar
Oblikovanje luči: Urška Vohar

Fotografija: Nada Žgank
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna produkcija: Sabina Potočki
Administracija: Nina Janež

Podpora

Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Bunker/ SMEEL
Partner: Društvo Mesto žensk / Festival Mesto žensk 2016

Kritike in medijski odzivi

...Predstavi, v kateri poleg avtorice nastopajo odlični gibalci in izkušeni improvizatorji - Katja Legin, ki je bila na premieri še posebno elementu, Nataša Živkovič, Dejan Srhoj in mladi Žigan Krajnčan -, gre namreč prej kot za zapiranje pomenov za njihovo razpiranje. Njihov trud je uperjen iskanje načinov, kako je mogoče skozi plesne situacije srečevanj na odru vzpostaviti vrsto prisotnosti, ki je lahko tako umetni situaciji, kot je odrska, vseeno kar se da vsakdanja, nezaigrana, spontana, hkrati dovolj formalizirana, da se ne pogreza zasebnost »resničnih odnosov« med samimi performerji.
Morda bi lahko to misel potisnili celo še dlje in rekli, da so iskali tisto, čemur je francoski filozof Gilles Deleuze rekel »singularnosti«. To so specifične točke napetosti in potencialnosti materije, ki so unikatne pri vsaki stvari. A ne gre za individualnosti, za subjektivnosti, bodisi »performerske« bodisi »gledališke«, za celoti izdelane, sebi konsistentne like. Singularnosti so prej obče kategorije, samo do te mere, kolikor je za ljudi splošno imeti telo čeprav svoja posamezna telesa vsak naseljuje po svoje in vsakem odnosu drugače. Singularnosti namreč obstajajo samo v srečevanjih in igri sil. Ravno srečanje in igra pa sta tudi glavna motiva predstave Kaje Lorenci. ...
07.10.2016, Dnevnik, Koreografski ključ do vsakdanjosti, Pia Brezavšček

Kako govori telo?
...Predstava z ozaveščanjem gibalne komunikacije v ospredje postavlja gibalno raziskovanje srečevanj in odnosov, a brez fiksiranosti na določeno identiteto (podobo, osebo, zgodbo). V tem vztrajanju je plesalcem uspelo izluščiti gib, ki deluje popolnoma vsakdanje – z njega oluščili morebitne obloge estetizacije in dekoracije, vse do "čiste" materialnosti gibalnega jezika, s katero spregovori telo v svoji kinetični govorici. Ples se razstavi v nekakšno osnovno abecedo gibalnega jezika, ki deluje sveže in univerzalno, s čimer presega potencialno nevarnost, da bi predstava zapadla v vase zagledano polje zgolj plesnega in koreografskega zanimanja, sploh ker je v osnovi postavljena na izčiščenih plesnih in koreografskih nalogah vzpostavljanja gibalnih struktur od sola kot začetne točke za vstop v komunikacijo, do forme dueta in skupinske dinamike.
...Na izpraznjen oder plesalci vstopajo in izstopajo iz avditorija, tako so morda zadržani impulzi ali pomisleki pri težavah vstopanja v stik in komunikacijo še bolj izpostavljeni – kje, kdaj, kako začeti ali končati, kakšen je moj impulz. A predstava se ne boji razkriti običajnih premolkov, negotovosti, razume jih kot del komunikacije, ne njeno napako.
...Predstava Morda na videz kdaj kot vsi ljudje pokaže, kako lahko telo in gib iz teh uhajata in znova iznajdevata eno izmed možnih lastnih govoric. Ostaja na ravni mehanizma gibalnega jezika in se odpoveduje vsebini govorice. Ne zavrača morebitnega branja vzniklih podob, vsekakor pa pristajanje na podrejenost in shematiziranost telesnega jezika.
14.11.2016, RTVSLO MMC, V preiskovanju izkušnje in govorice telesa, Nika Arhar

07.10.2016, Parada plesa, Ženske so v mestu. Med njimi tudi Kaja Lorenci, Nina Žnidaršič
30.11.2016, Radio Študent, Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, Alja Lobnik
01.03.3017, Parada plesa, Letošnja Gibanica bo pokazala, da je sodobni ples živ, Nina Znidaršič
20.03.2017, Parada plesa, Prelet 8. Gibanice in praznovanje 90-letnice sodobnega plesa pri nas, Daliborka Podboj
20.03.2017, Reporter, Afirmacija giba, E. M. Miklavčič
02.04.2017, MMC RTVSLO, Sodobni ples bi moral najti mesto tudi v prenovljenem kulturnem modelu, Nika Arhar
16.11.2018, Plesnascena.hr, Duhovito i britko, Iva Nerina Sibila