Maja Delak & Mala Kline: HI-RES

O predstavi

Poglavja

1. Spomin na Love Song
2. Zid
3. Pojoča žeja
4. Prebujenje_The Look of Love
5. Je to usmiljenje?
6. Lahko bi bilo
7. Love Song:

sedim tu in čakam
sam ne vem kaj delam
rad bi prišel na drugo stran
sanjal sem da sem te dosegel
da sem se dotaknil
lahko bi bilo
šla sva v smeri,ki je nikoli ne bi izbral sam
je to ljubezen
ali le suho nebo nad puščavo
ostal je samo občutek poti
res veš
žejen sem.

Foto galerija, Nada Žgank

Sodelavci

Idejna zasnova in izvedba: Maja Delak, Mala Kline
Video: Mauricio Ferlin
Lučno oblikovanje in scenografija: Jaka Šimenc
Kompozicija zvoka in klavir: Hanna Preuss
Kostumografija: Davorka Požgan
Tehnična izvedba: Miha Zupan
Asistent za zvok: Peter Žerovnik
Mojster ozvočenja: Damjan Delak
Izvršna producentka: Marija Skodlar
Produkcijska podpora: Jana Wilcoxen, Jelka Pekolj
Stiki z javnostjo: Karla Železnik

Podpora

Produkcija: Zavod EN-KNAP
Soprodukcija: Festival Mesto žensk, Bunker / Stara elektrarna
Post-produkcija: Emanat
Sponzor: Elektro Ljubljana
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana

Kritike

Maja Delak in Mala Kline dokažeta natančnost v strukturiranju zamisli in sami izvedbi. Njun gib je usklajen, prehaja od mehkobnega k silovitejšemu, od bolj ženstvenega k bolj moškemu, od človeškega k živalskemu. V pomensko bogatih prizorih, kjer igra vlogo vsak najmanjši premik, se najdejo tudi drobci humorja, kot na primer v tistem, ko se neobičajno skrčena Mala z živalsko naivnim izrazom zazre v občinstvo. Predstava verjetno doseže vrhunec s koncem, ko je prej počasnejši tempo stopnjevan in se v hitrosti, ponazarjajoči tehnološki in s tem pospešek, ki mu je podvržena sodobna družba, v zgoščeni obliki spet odvijejo prikazani prizori, se razvijejo v nove smeri in iztečejo v zamrznjeno podobo utapljajočega se ženskega obraza.Z belino poudarjena plesna predstava HI-RES ni svetlo optimistična, je pa globoka avtorska stvaritev, ki gledalca potegne v svojo mistično kupolo in nanj prenese energijo tamkajšnjega ozračja.
Ana Perne, Polet, 14.10.2004

Slovenskemu sodobnemu plesu se je, niti malo prekmalu, končno zgodil prostor. V aktualni predstavi dveh plesalk, ki brez dvoma spadata med najboljše v deželi, je zasnovan ves v belem, z debelim iz tal privzdignjenim robom na rampi ter s pravokotno vdolbino oziroma delno zakritim, votlim dvojnim dnom v zadnji steni, ki vseskozi služi tudi za projekcijsko platno večinoma dvema (ob straneh vdolbine), kdaj eni (nad njo) ter v sklepni sliki štirim (vsem prejšnjim in centralni v vdolbino) istočasnim projekcijam. Video je elementarni del uprizoritve in njegova retorika sugerira tudi njen naslov – visoka resolucija, občutljivost, torej, za detajl. Ples, ki napolni to kot da lebdečo lupino, naslov popolnoma ponotranja (nomen dejansko est omen, bi mogli reči – kar na slovenski plesni sceni ni ravno pogosto), saj učinkuje predstava kot docela izčiščeno, popolnoma premišljeno odrsko delo, sestavljeno iz samih detajlov. Zgrajena je iz posameznih prizorov, ki so med seboj ločeni s sijajnimi spremembami svetlobe, ki dirigira prehode med atmosferami, vase zaključenimi zgodbami v projekcijah, ki se tu in tam razlivajo prek mej prizorov, ter naslovi slednjih, ki so projicirani na zavihek na rampi. Ti naslovi niso polnopomenski oziroma zavezujoči v smislu, da bi narekovali gledalčevo percepcijo plesa, so pa dober kažipot v vsebinsko smer. V zadnjem prizoru, v katerem estetika podobe »zalije« prostor in vzame vase obe telesi, negibno sedeči v soncu, se naslovi zlijejo v enotno celoto – na njihovo mesto je projicirana pesem, ki se zaključi s krajno polnopomenskim stavkom. Prav s slednjm se na eni strani vse izgovorjene in projicirane besede v predstavi vnazaj povežejo med seboj v dodatno napetostno nit, na drugi pa se spnejo z videom. Dobimo vase zaključeno celoto brez nepotrebnih ostankov, v kateri so vsi sestavni deli premišljeno povezani, zavoljo česar so njene izraznost, metaforika in estetika izjemno visoke. Že to po mojem mnenju uvršča HI-RES v vrh letošnje slovenske gibalno-plesne produkcije, a vse to je plesu le okvir – in v plesu je predstava najmočnejša. Prostor se zdi ogromen, a je z njim v celoti zapolnjen. Gib je skrajno natančen ter zlit z vsebino. Obvladovanje plesnega materiala omogoča presežke, kakršen je, denimo, izstop v grozljivo grotesken prizor »Pojoča žeja«, kjer najdemo tudi repliko iz naslova. Nekoliko spominja na Vero Mantero in na prvi pogled izgleda iztrgan iz siceršnjega konteksta, a se kmalu izkaže za eno ključnih vsebinskih premis. Ples poseduje v HI-RES osupljivo notranjo logiko, ki sama zase tke vsebino, ko jo hkrati ponotranja in se po potrebi, npr. s komentarji, od nje distancira. Navdušujoče je, kako zmore telo razpreti samo sebe za vsebino in kako jo more nezgrešljivo vplesti v vsak svoj gib. Tak je, denimo, predzadnji prizor, naslovljen »Lahko bi bilo«, kjer telo-senca v poltemi, ob utripanju srca sredi opere, ponavlja isto zaporedje gibov, ki se vselej zaključi s (in začne iz) padcem. Kot da recitira znameniti Beckettov stavek: »Fall. And then fall again.« Ljubezni najbrž ne bi mogli o(d)p(le)isati bolje.
Anja Golob, Večer, 13.10.2004

O čem torej govori ta zamejeni kozmos, ta interier? Najprej o ljubezni in spominu nanjo, potem pa je vse bolj prostor razmisleka o odnosu, o človekovem razmerju do sebe, do drugega, do pričakovanj in izjalovljenih upanj. Prizorišče je nekakšen meditativen prostor, v katerem sta navzoči tako komunikacija kot samota, tako vzajemnost kot merjenje moči. Plesalki v gibalni material pogosto vključujeta elemente vzhodnih kultur, tako gibalne kot kustumske, njihova »tujerodnost« pa se raztaplja z mehkimi prehodi v »tukajšnje«, na primer v posnetek kače, ki se izkaže za gumijasto cev (ironizacija kače kot faličnega simbola?). Zanimiv je prizor, ko se iz meditativnega sedečega jogijskega položaja plesalka prelevi v nekakšnega breznogega pohabljenca, ki ga za seboj vleče gospodarica. Te drobne premike iz suverenega in samozadostnega v podrejeno, iz potrtega v razprto podpirata abstraktni zvokovni material (Hanna Preuss) in video, ki prikazuje zdaj širjave, zdaj arhetipsko porajanje iz vode, bližino začetka, rojstva, in konca, dekompozicije obraza.Plesna freska HI-RES prinaša, tako kot prejšnji, samostojni projekti obeh avtoric, neko svojsko, ponotranjeno občutljivost, bolj namig kot definicijo, bolj atmosfero kot odgovor, ki jo gledalec prej začuti kot razume. V tej luči je morda besed, ki so nam ponujene, celo nekoliko preveč, ker nas oddaljujejo od sporočil, ki so inherentna telesu, gibu, plesu. In z njimi izrazljiva na nezamenjljiv način.
Vprašanja ljubezni, Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 28.02.2005

Prijetno presenečenje je bil spet čisto nov videz dvorane v Stari Elektrarni. Tokrat so jo odeli v belino, oder pa tudi fizično ločili od nove udobne tribune. Še pred začetkom so bili tako ustvarjeni občutek čistosti in jasnine ter ravno pravšnja distanca do dogajanja na odru. Mala Kline in Maja Delak sta predstavili izčiščen plesni performans, ki pa se spogleduje tudi z drugimi izraznimi oblikami. Že uvodoma se gledalci srečamo s projekcijo na bele stene. Tudi med samim plesom se nad plesalkama predvajajo izvrstni video posnetki Mauricia Ferlina, ki so skupaj z lučjo stalnega En-Knapovega sodelavca Jake Šimenca, ustvarjali vtis iluzije. K še večji sanjskosti prizorov sta pripomogli avtorici s počasnim in subtilnim gibom. Prvi trenutek negotovosti se ustvari skozi dolg negiben prizor, ki mu sledi šokanten preobrat. Takrat se ustvari odnos med obema plesalkama, ki se do konca predstave skoraj neopazno vrti, spreminja in obrača. Njun odnos ne poganja nikakršen poseben motiv, pač pa konstantna nežna privlačnost, ki pa se kaže na različne načine. Nikakor ne gre za pripovedovanje zgodbe s plesom, vendar vseeno lahko začutimo zastavljanje vprašanj o medčloveškem odnosu, dominantnosti vlog, sebičnosti, razumevanju, sočutju in nenazadnje celo ljubezni.
Nezazvnavnost visoke resolucije, Tamara Langus, Radio Študent, 07.10.2004

Hi-res, Marina Gržinić, Maska, 2005
Čista estetika Maje Delak i Male Kline..., Bojana Čustić Juraga, Glas Istre, 5.7.2005
Najviša nagrada Inatu..., Bojana Čustić Juraga, Glas Istre, 7.7.2005

Nagrade

Nagrada za najboljšo predstavo v letu 2004 Povodni mož 04
Nagrada za lučno in scenografsko oblikovanje predstave Hi-res Povodni mož 2004 (Jaka Šimenc)
Posebna nagrada za vizualne dosežke na PUF Festivalu v Puli 2005